Ob hladnejših sušnih večerih se veliko dvoživk te dni še skriva med listjem, ob tistih večerih, ki so deževni in toplejši, pa jih že veliko odide na pot do mlak, kjer bodo mrestile. Nekatere na tej poti že najdejo partnerja, druge morajo na to počakati do mrestišča. Če samec na poti do mlake opazi samico, spleza nanjo in se je močno oprime, s čimer si zagotovi, da bo on tisti, ki bo oplodil njena jajčeca, ko jih bo v mlaki odložila. Dvoživke v paritvenem objemu oz. ampleksusu so na poti čez cesto še počasnejše, saj pri tem samica poleg lastne teže nosi še težo samca, ki je sicer navadno manjši od nje, a jo vseeno pri premiku do mlake upočasni. Zato bodimo v avtu na cestah po celi Sloveniji ob večernih urah pozorni na dvoživke, da ne bodo končale pod gumami koles.
Na Večni poti se v največjem številu pojavljajo navadne krastače (Bufo bufo) in rjave žabe (Rana sp.). Včasih srečamo tudi močerada (Salamandra salamandra), malega pupka (Lissotriton vulgaris), velikega pupka (Triturus carnifex), zeleno rego (Hyla arborea) ali zeleno žabo (Pelophylax sp.).
